Lizbona

V četrtek, 2. maja, je končno napočil tudi čas za ogled portugalske prestolnice, ki smo jo do takrat občudovali le z avtobusa, drvečega prek mostu Ponte 25 de Abril. Po pričakovanjih je promet v Lizboni precej gost, zato nas je avtobus pripeljal do obrobja mestnega centra, naprej pa smo se odpravili peš. Prvi vtis o mestu smo dobili iz ptičje perspektive z vrha Spomenika odkritij ob reki Tagus. Zaradi jasnega vremena je pogled segel preko obrečne avenije vse do začetka hribovitega dela mesta. Portugalci so izredno ponosni na 2 obdobji v svoji zgodovini, na obdobje številnih odkritij in pričetka trgovanja z Indijo in Orientom ter na obdobje Kralja Manuela, ko se je razvil manuelino stil v umetnosti. Tema obdobjema smo sledili tudi z našim ogledom.

Od Spomenika odkritij smo se sprehodili do trdnjave Belem, ki je v času odkritij služila kot utrdba za zaščito mesta in kot vstop v pristanišče. Trdnjava je bogato okrašena v manuelino stilu in vključuje okrasje v podobi ladijskih vrvi in drugih dodatkov, ki glede na namen trdnjave, na njej delujejo kar nekoliko odveč. Podoba je vseeno veličastna, trdnjava pa je tudi na seznamu UNESCO kulturne dediščine.

Preko parka nas je pot vodila do Samostana Jeronimos, ki poleg stolpa Belem velja za največjo lizbonsko znamenitost. Z gradnjo samostana so počastili vrnitev Vasca da Game s potovanja v Indijo. Popotnikovi posmrtni ostanki ležijo v notranjosti samostana, katerega gradnja je trajala skoraj 2 stoletji. Del zgradbe je tudi Cerkev sv. Marije, ki zaradi svoje strukture in bogate okrašenosti, v notranjosti deluje brezkončna. 

Ker je bilo to popoldne v Lizboni sončno in vroče, smo krajšo pavzo izkoristili za okrepčilo z vodo in njihovo značilno sladico Pasteis de Belem, za katero turisti pred prvotno slaščičarno stojijo v vrsti tudi po več ur. Bila je slastna in turiste lahko skoraj malo razumemo! Avtobus nas je nato odpeljal v center mesta prav do oboka Arco da Rua Augusta, ki je bil zgrajen v počastitev obnove mesta po potresu leta 1755. Danes pa obok deluje kot vstopna točka v glavni del starega mestnega jedra. Sprehodili smo se po lisbonskih ulicah in se nato odpravili proti restavraciji, kjer nas je čakala večerja in večer s Fado glasbo. 

Fado večer je bil zaključek pestrega dne, saj so Portugalci s svojo ljubeznijo do glasbe in domovine pričarali nepozaben večer.