Sredinim dopoldanskim predavanjem o uporabi spletnih aplikacij je sledil popoldanski obisk Sintre, majhnega mesta ob vznožju gorovja z istim imenom. Po skoraj 2 uri trajajoči vožnji smo avtobus zapustili na velikem trgu pred palačo v že omenjenem porugalskem stilu manuelino. Pridružili smo se precejšnjemu številu turistov, ki so se to popoldne odločili ogledati znamenitosti mesta in se podali na ogled.
S trga smo se po vzpenjajočih ulicah usmerili proti centru mesta in ob tem občudovali bogato arhitekturno dediščino iz obdobja romantike ter za Portugalsko značilno uporabo ploščic za okrasitev zunanjosti pročelij hiš. Sprehodili smo se mimo hiše, v kateri je v svojem mladostnem obdobju bival angleški pesnik Lord Byron in si ogledali razgled z enega od gričev na poti do Mavrskega gradu nad Sintro.
Potovanje smo nadaljevali proti zahodu in se ustavili takrat, ko dobesedno nismo več mogli naprej, na najzahodnejši točki evropske celine. Cabo da Roca je del obale ob Atlantiku, ki se končuje s skalnatimi klifi. Obeležuje ga kamnit spomenik, v bližini pa stoji cerkvica. Za to točko je značilo, da je vreme tam povsem drugačno od vremena v zgolj 42 km oddaljeni Lizboni. Veter piha tako močno, da tudi najbolj zagrete turiste hitro prežene v notranjost celine. Sicer pa ima Cabo da Roca poseben čar, ki mu ga daje ravno divjost narave in vremena v kombinaciji z neskončnostjo oceana, ki je pred tabo. Bilo je posebno doživetje.
Na poti proti Sesimbri smo se ustavili še v "vratih v pekel" (port. Boca do Inferno), skalnem breznu med klifi, ki so mu nadeli tako dramatično ime zaradi zvokov, ki jih delajo valovi, ki se valijo vanj. V resnici je pogled na brezno v sončnem zahodu prej romantičen kot strašljiv. :)
Comments
Post a Comment